Nov začetek

OPA CUPA, pa se je začelo! Sem v obdobju, ko imam veliko časa. Pustil sem prvo resno službo, še prej vzel kredit, sedaj pa nemo opazujem posledice... Star sem 28 let. Imam najemniško stanovanje in mucko staro 12 let. Že dolgo nisem tako užival! Mislim, da sem na dobri poti, da se mi življenje začne vzpenjati. Najlepša so jutra. Prva kava in cigaret in majhen občutek krivde. Po poklicu sem komponist. Včeraj sem začel pisati novo skladbo - za godalni kvartet. Mogoče bom kasneje dodal kakšno pihalo, mali boben in kitaro. Zelo možno je, da je ne bom dokončal. To je problem, ko imaš preveč časa. Ko po kavi in nekaj cigaretih prižgem električni klavir in udarim prvi akord, se zasmilim samemu sebi. Bedna melodija, prepočasen tempo, premalo ritma... To je stalnica, ko začneš komponirati novo delo. Še včeraj je zvenela sveže in skoraj ponosen sem bil, da je moja. Sranje! Vseeno sem nadaljeval, pletel melodijo, dodajal harmonijo. Ves ta čas se mi je po klavirju sprehajala mucka - ime ji je Boni. Sprehajala se je po belih tipkah - črnih ne mara - v razdalji dveh oktav. Ravno tam, kjer sem jaz preigraval prežvečeno melodijo. Vsakih pet minut sem stisnil tipko za snemanje, da je ne bi slučajno pozabil. To bi bila škoda. Posledice neverjetne. Mucko sem malo odrinil, ker je začela širiti teritorij tudi na črne tipke. Nekako ji je uspelo s tačko pritisniti gumb za brisanje. Ko sem hotel poslušati, kaj mi je uspelo naplesti, sem ugotovil, da moje melodije ni več. Posnela se je njena. Dosti bolj moderna. Vsebovala je tudi črne tipke in ritem je bil izrazitejši. V trenutku sem pozabil mojo melodijo. Ugasnil sem klaviaturo, si prižgal cigaret in popil kozarec vode. Vesel sem, da se je to zgodilo!Spet lahko začnem znova. To pa mi daje občutek, da imam spet vse pod kontrolo. Jutri bom spet nadaljeval, mogoče bom uporabil njen akord. Hvala, Boni!
Tukaj pa je ena pesmica od Melanie Safka, ki se malo naveže na to zgodbico.